KER SMO ŠE VEDNO DRUŽINA…

Imam kar nekaj bratrancev in sestričen. No, predvsem bratrancev. Večina smo si blizu  generacija in lokacija. Kar pomeni, da smo se še kot mladi partizani podili po drevesih, kradli zemljo, skupaj okušali alkohol in prve cigarete in se (ne)uspešno borili vpeljevanju nekaterih starejših bratov v hipijsko sceno in omame marihuane.

Imeli smo svoje vzpone in padce. Družinske, zdravstvene, prijateljske, pa tudi tiste iz motorjev. Nekateri večje, drugi manjše, sama vse mogoče sortne.

Rada imam vse svoje bratrance (in sestrične!). Predvsem pa sem še dandanes navezana na tiste štiri fante, ki so mi bili sosedje in ki so, hočeš-nočeš, krojili mojo usodo.

Kolikokrat smo z mami in sestro prespale pri njih. Saj ne da bi hotele. Situacija je bila takšna. Jebena.

Je pa že oproščeno tistemu, ki nas je spravil k njim. Ker, konec koncev, vsaka stvar je za nekaj dobra. In, kot že rečeno, mi smo si postali in ostali blizu.

Vsi štirje moji fantje so postali mehaniki. Ali skoraj mehaniki. Ali imajo vsaj ogromno znanja o vsemu kar ima od enega do pet koles.

Kot mladinki so mi bili idoli, navkljub konstantim prepirom in celo motiki v moji glavi. Tega ne vedo in nikar jim povedati 😉 In vonj po bencinu, mehanični delavnici ali hrup ter dišanje motokrosa…želela sem biti kot oni in ja, hotela sem biti fant.

Moj oči je Vanjo po moško tudi vzgajal. Ni popuščal pri mojih 12ih letih za volanom starega Opla. Prehiteti sem morala počasneža pred mano, strah gor ali dol.

Marsikaj se je zgodilo in dogajalo od takrat ko smo bili mladi, naivni in nedolžni. Nedolžni in naivni v srcu ter tako preprosti in igrivi.

Nekaj dni nazaj sem imela nekakšne vrste poslovni deal z enim od bratrancev. Med nama vse štima. Najini medsebojni “žaljivi” dialogi na facebook-u so menda nekaterim strašno zabavni. Ne vem če res, a jaz se mu na glas smejim. Vem, da se tudi on meni. Vem pa tudi, da sta si najina pogleda na mnogo stvari različna.

Bilo je pa lepo in toplo mi pri srcu, ko me je v živo “ujela” njegova mami. Moja teta… Ne bom napisala njenega imena, ker ne bi bilo pošteno. Ko me je objela in jaz njo. Ko sem po dolgem času začutila, da še vedno in kljub vsemu, imam tisto svojo “drugo” družino. Ki je sicer nikoli nisem pozabila, nasprotno, jo vedno oboževala in velikokrat (pomotoma?) poveličevala, samo (nehote) dala na stran. Takšno je bilo. Življenje. In njegova smrt.

Obljubila sem ji, da se bom še oglasila. Zdaj vem, da se bom. Nekoč. In četudi bo zopet minilo nekaj let, vem (naj bo naivno ali ne), da bom dobrodošla.

Ker smo še vedno družina.

In jebat ga, Šobarjeve krvi, se zatajiti ne da 😉

 

KAM GA PORINITI? PREDVSEM PA, KOMU GA PORINITI?

Takšna nenavadna sobota je bila. Potrebna marsičesa in precej potrebna kvalitetne družbe. Vsaj tam proti večeru.

Vedela sem komu pisati za kavo, če hočem kvaliteto moškega intelekta in dobro dozo črnega humorja. Je odpisal kolega bloger, da pride v roku ene ure, kljub temu, da živi skoraj uro vožnje stran.

Dobila sem darilo za rojstni dan, kljub temu, da ga nisem ne želela, še manj pričakovala. Se mi pa zdi, da se še kar ni navadil mojega objemanja ob najinem srečanju in ob slovesu. Takšna sem, dragi moji ljudje, ki ste mi blizu srca. Vedno objamem, včasih tudi poljubim.

In sva začela.

Začetki pogovora so načeloma težki, meni ob njemu sploh ne. Navkljub standardnim začetnim vprašanjem kako in kaj, novo, staro, blablabla….

In sva nadaljevala.

Oh, so bile najine začetne debate globoke. Iz najinih ust so prihajale globočine Oprah, Ellen, dr. Tega in dr. Onega, psihologija, filozofija in veliko razmišljanj o ljubezni.

Sva šla še globlje in seks je bil na mizi. Zaupala sva si nekatere najtemnejše, skrite seksualne fantazije, brez zadrege in brez ovir.

Sem mu povedala, da navkljub mojim letom, še kar nisem doživela nekaj svojih večjih fantazij. In mi je posredno razkril, da navkljub svojim mladim letom, zna trdo prijeti, ko je potrebno. Pa še bič in lisice ima.

Bila sva kar soglasna glede meja. Ne jebeva drekofilije, živalske filije, otroške filije, nekrofilije in podobnih čudnih filij. Imava pa kar nekaj skupnih filij, ajde, fetišev. Sadomazo, recimo, zna biti zanimiv.

Povedala sem mu zgodbo mojega spolno osvobojenega prijatelja, o katerem je v enem od zapisov že tekla beseda, kako je leto nazaj povsem slučajno naletel in tudi nabrisal starejšega moškega. Zakaj? Ker znova in znova išče nove izzive, ker mu nič (nam) normalnega več ne dvigne penisa. Ker hoče in mora poskusiti vse.

In je, tudi to je storil. »Analiziral« je moškega. In drugič se je sam dal analizirati moškemu. In bilo mu je fantastično. Mi je on in mi je tudi moj današnji prijatelj razložil kako je s tem. Sem pa tudi nekaj sama vmes poguglala in se izobraževala. Moški imajo prostato in ženske imamo g točko. In ja, verjamem, da ko moškemu porineš penis v rit, prostata dela sto na uro.

Sicer pravi moj blogerski prijatelj, da on ne bi poskusil. Da ima vseeno tako rad ženske in žensko telo, da ga ne mika nič moškega v svojem anusu.

Jebat ga, nekatere pa.

In verjetno ko enkrat okusijo čare tega veličastnega uda, tudi oni ne morejo več brez njega. Ne verjamem, da je to povezano s homoseksualnostjo. Tudi s prijateljem sva se strinjala, da bi bilo tega še več, če ne bi bila homoseksualnost še vedno tabu. Že tako in tako je ogromno moških, ki svoje ženske varajo z moškimi. Nekateri res gay-i still in the closet in drugi, ki samo hočejo takšno ali drugačno masažo prostate.

Lahko pa se ženske in moški več pogovarjamo med seboj. Si razkrivamo svoje najbolj perverzne seksualne fantazije in si jih medsebojno uresničujemo. Brez ljubosumja in brez predsodkov. In mogoče bi bilo ne samo manj varanja, temveč tudi manj razhajanj.

Priznam, da sem ob prihodu domov razmišljala, da ga pokličem in prosim naj se vrne. So bile le hudo prostaške in libido dvigujoče debate. Ampak tip ni za enonočno avanturo. Pa ne po svoji želji, pač pa po mojem mnenju. Je za resno vezo ali za biti prijatelj.

In ga nisem poklicala. Navkljub temu, da me je precej napalil.

VSE NAJLJUBEZNI ZAME:)

Ubijajo me ti naši medsebojni človeški odnosi.

Familijarni odnosi, prijateljski odnosi, partnerski odnosi, službeni odnosi.

Nekoč mi je ena boljših prijateljic rekla, da imam težave z odnosi. Težave v smislu, da se preveč navežem in ne znam presekati vozla, v kolikor je to potrebno. In dejstvo je, da včasih je potrebno.

Če pogledam samo naše družinske odnose z distance, objektivno, je jasno, da bi bile spremembe nujno potrebne. Naša družina je bila “široka” že takrat, ko sta bila moja starša še poročena in sestra še ni imela partnerja. Sedaj, ko imata tako mami kot sestra moža, je razširjena zelo.

In, po pravici povedano, stvari ne štimajo. Daleč od tega, da bi bili prej zgledni. Že karakterni razkorak med sestro in mano je tako velik, da, če bi želeli, bi mami lahko zadajali srčne muke do konca življenja. Ampak recimo, da sva sedaj obe dovolj dozoreli in ji jih prihraniva.

Nekateri menijo, da je klasika pri dveh otrocih takšna, da je eden dober, uspešen in drugi črna ovca v družini. Če je definicija uspešnosti tisto, kar današnja družba priznava za uspešnost, torej, dokončana fakulteta, dobra služba, dober avto, uspešen (vsaj navzven) zakon, otroci in po trenutnih modnih smernicah zdrav način življenja, potem to drži. Imam kar nekaj bratrancev in sestričen, kjer smo po dva. In res je, eden je “uspešen” in drugi “zguba”.

Pri nas je tako, da sem zguba jaz. Vsaj na podlagi zgoraj naštetih standardih. Pa še debela sem, jebenti. In moje obnašanje ni primerno za večje, odprte družbe, sploh tista nova poznanstva, kjer se giblje “uspešni” del otročadi. Ker delujem, poenostavljeno rečeno, drugače.

Nekateri moji sorodniki (pa tudi prijatelji), rečejo, ah vi, filozofi. Verjetno je najlažje nekomu, čigar razmišljanja in delovanja ne razumeš, ali se ne strinjaš, reči, ah vi, filozofi.

Najbolje, da se s tem sprijaznim in pričnem označbo filozof, jemati kot kompliment.

In potem so tu prijatelji. Tako kratek čas je potreben, da nekoga sprejmem in tako dolgo, da ga iz prijatelja prekategoriziram v družinskega člana. Ni jih veliko, štiri ali pet. In ti, ki so, so moji že precej let. In ko pride do sporov ali nehotenih razhajanj, ne znam odreagirati. Ne morem, ne znam in nočem zavreči prijatelja, ki sem ga uvrstila v krog družine. In oni mene? Včasih, sploh ko je samopomilovanje na vrhuncu, se mi zdi, da me odvržejo z lahkoto. Ali vsaj lažje kot jaz njih.

O partnerskih odnosih sem napisala že toliko, da bi bile vse nadaljnje besede skoraj odveč. Zaključki so zame nepredstavljivi, ljubezen neskončna in zanj narediti vse in še več, je šala mala.

In sedaj? In sedaj, ko sem v obdobju, ko resno razmišljam, da je nekatere zgodbe potrebno zaključiti? Ne da bi želela, pač pa ker vse kaže na to. Bodisi družinske, prijateljske ali ljubezenske. Navkljub neverjetno zaupljivi skupni preteklost, navkljub krvnim vezem in navkljub brezmejni ljubezni.

Kako prekiniti odnose z enimi, drugimi ali tretjimi? Ne morem in ne znam. Sprašujem se, če je potrebno za moj dušni mir. Bi bila bolj mirna brez vseh teh ljudi, ki mi nekateri občasno in nekateri pogosto zadajajo bolečino? Ali bi še bolj trpela, ker jih ne bi ne videla ne objela ne imela možnosti tudi v konflikt se spraviti z njimi? Ljubezen je jeba. In se mi zdi, da pri meni zelo. In pri meni je vse all about love. In družina je ljubezen in ljubezen je družina. Zame.

In ljudje, ki enkrat postanejo moji prijatelji, spadajo v kategorijo moje družine. Odcepiti se pa ne morem, ne znam in, verjetno na podzavestni ravni, tudi nočem.

Za družino vse. In če je potrebno, tudi ponudbe, ki jih ne bodo mogli zavrniti.

Ps: razmišljanje je nastalo na podlagi travme prihajajočega rojstnega dne.