MOŠKI IN ŽENSKE

Prav žal mi je in hudo, po malem sem celo nevoščljiva na lep način, da nimam tako dobrega in stalnega uvoda kot Peter Filec. Mimogrede, včeraj je zapisal odličen zapis o življenju samskih oziroma samskega moškega.

Veš, Peter, sama pišem o življenju samskih žensk že kar nekaj časa.

In vse kar imam za pripomniti je, da smo istega mnenja. Tako vi, moški, kot me, ženske. Vsi iščemo in hočemo vse to, kar si zapisal. Ali pa je tvoje mnenje samo naše, med normalnimi ljudmi?😉

Da, lepa in težka je ta samska situacija. In zato se me, ženske okoli štiridesetega, ne zadovoljimo z vsakim.

Ker hočemo vse tisto o čemer Peter piše in nič teženja. Četudi Peter govori z moškega stališča.

Ker hočemo in iščemo pravo ljubezen. Nismo več zadovolj(e)ne z odličnim poljubljanjem, dobrim seksom ali sladkimi besedami.

Zahtevamo sladke besede, zahtevamo odlične poljube, zahtevamo lizanje in pričakujemo ter zahtevamo poznavalski, čuten, počasen in odličen seks. In ko povemo, tudi vse ostalo in kaj drugega.

Poslušajte nas. ČUTITE nas. In prepustile se vam bomo. Ljubite nas.

Pozabite na porniče, ki nimajo veze z ženskim telesom, kaj šele z ženskim orgazmom. Verjemite, še nobena med nami ni prišla do konca med narejenim porničem, med narejenim ženskim orgazmom. Ker nismo porno igračice in vi (hvala bogu) niste porno igralci.

In postrižite si nohte, kot jih tudi me, če hočete intimne igice. Bodite empatični in solidarni. Bodite čuteči in ne porno igralci. Ker (še enkrat!) niste in tudi nočemo da bi bili! In tudi me ne želimo biti samo igralke!

Ter vedite, da bolj kot boste nežni, pristni, počasni in v istem ritmu igrali, lepše nam bo.

Ker ritem, načeloma počasen in enakomeren, je pomemben.

In ne nabijanje v tri krasne.

Ps.: zapis je nastal zaradi Petrovega zapisa, ma sem malo zašla v seksualne vode😉

Seveda pa brez orng intelekta in smisla za humor, nimate kaj iskati poleg nas, zbirkov. Samo upam, da ne bomo zbirk dobile😉

MOJA FILOZOFSKA POT

“Recite mi kakor želite, jaz sem, kdor moram biti.” (F. W. Nietzsche)

pred 23-imi leti sem na filozofski fakulteti vpisala študij filozofije.

bila sem pridna.

do absolventskega staža.

niti enega izpita padla.

do prve službe.

prve plače.

potem sem pozabila na tiste manjkajoče izpite in na diplomo.

na študij.

včeraj sem diplomirala s sedemnajstletno zamudo. v štirih-petih mesecih opravila deset obveznosti, spisala diplomsko delo in z devetko opravila zagovor.

pravijo prijatelji, da najboljše zapise na blogu zapišem, ko sem jezna, zafrustrirana ali nesrečna.

od srede nisem nič od tega. v bistvu nisem nič od tega od petka, od zadnjega, najtežjega izpita, nisem nič od tega. ker jasno je bilo, da bom zagovor opravila. kljub temu,  da se na zagovor nisem pripravila in je uvod zagovora se izoblikoval pol ure pred le tem.

zakaj komplicirati?

ker, če pišeš diplomo, se poglobiš v filozofa, protagonista diplome, moraš vedeti, imeti znanje. tudi po treh tednih konca pisanja.

bilo je lepo, najlepše.

srčno, ker je srce nabijalo in upalo, umno, ker so sive celice šle do skrajnosti, orgazmično, ker sem si želela in potrebovala konec. bilo je skoraj transcendentalno. ali transcendentno?😉

bilo je lepše kot pri zadnjem izpitu, ker sem bila in ostala skoraj hladna, bila sem cool in bilo je manj čustveno kot pri zadnjem izpitu, ko je bila evforija prevelika.

še ne tako dolgo nazaj, bilo je tega leta, sem bila prepričana jaz in vsi moji bližnji, da mi ne bo nikoli uspelo.

pa mi je. ne vem zakaj, ne vem kako, ne vem čemu. mogoče sem resnično bila vržena v ta svet, da (do)končam najtežjo nalogo v svojem življenju.

pa četudi jutri umrem. bom umrla srečna, zadovoljna in ponosna. izpopolnjena.

in ja, sem samo še ena od premnogih s sedmo stopnjo izobrazbe, a ena redkih, ki se s tem hvali in naredi dramo. sem malo posebna in sem drama queen🙂

in sem tista, kateri  je bilo poslanstvo diplomirati.

ps: če to ne bi bil nietzsche, verjetno danes ne bi bila srečna.

še moja cenzurirana zahvala:

Mojim trem mamam: mamici Darji, tamiki Micki in teti Dadi.

Njim, ki so vedno verjele vame, tudi takrat, ko sem sama obupala nad sabo, ki me podpirajo sedaj in so me vedno prej, mi spodnašale rit, me podpirale moralno, finančno, me enostavno sprejele in imele rade. Rada vas imam. Diploma bi morala biti za vas, pa ste me, najdražje moje, pripravile do tega, da si diplomo želim zase.

Mami in Veko, brez vaju mi ne bi uspelo!

Hvala mojim prijateljem in sorodnikom, za vso (pre)dolgoletno moralno in finančno podporo: Diana, Petra, Iga, Samo. Lara, hvala za vse zapiske, nasvete in zabavnejši študij.

 

 

 

 

 

IRONIJA ALI ZABLODA?

Nekje na sredini diplomske o Nietzscheju in njegove morale sem. Pred dobro uro sem nehala pisat, na pol gledam TV, na pol FB in malo berem svoje drafte na blogu. Pa pridem do tega zapisa, od bogsigavedi kdaj, ko sem razmišljala o bogsigavedi čem in bila v bogsigavedi kakšnem stanju. Skoraj me kap. Že takrat jaz o strasteh, po svoje sicer, a Nietzsche tudi. Sicer bolje in on po njegovo. Vseeno pa dejstvo ostaja: brez strasti nama živeti ni ;):

kaj bi ljudje brez strasti? umrli.

so brez strasti nekateri. mnogo njih. in umrejo še preden so mrtvi. kar je žalostno za vse nas, ki to vidimo na njih obrazih. vendar še bolj žalostno za njih. pa vendar se mi zdi, da sami tega ne vedo. se ne zavedajo. je torej res tako hudo za njih?

ja, čeprav se ne zavedajo, smo ostali tisti, ki ozaveščamo njih starost. ker jih vidimo drugače, ker jih vidimo prav. mrtve. ker so stari. ne stare duše. mrtve duše na postaranih obrazih. ki večinoma skozi življenje jadrajo sami. če imajo srečo, si najdejo sorodno mrtvo dušo. ki se spet ne zaveda svoje mrtvaškosti, ki išče živega človeka, ki išče mladost, ki jo je sama nekje po poti izgubila.

potrebujemo naše strasti.

za življenje.

sama imam več strasti. od alkohola, apaurinov, pisanja, moških, do tega, da rada skrbim za družino.

skrb za družino? zadnja leta ugotavljam, da sem po duši gospodinja.

zadnja leta sem ne samo v teoriji, temveč tudi praksi pisateljica.

zadnja leta sem v praksi nealkoholik in ne tabletoman, v teorji še vedno…

Ps: brez cenzure in lektoriranja je ta draft.

 

PRIMER SMRTNIK

Že spet sem si pokvarila jutro. Kolikokrat sem si rekla, da bom prenehala z gledanjem Odmevov ob jutranji kavi. Danes sem šla “korak dlje” in si ogledala ponovitev Tarče.

Čez sedem ur imam izpit, jaz pa tu žalostna, jezna in zafrustrirana tipkam.

Ne vem koliko vas pozna primer Primoža Smrtnika, o katerem je bilo govora. Verjetno manj kot bi si želela in sigurno manj od tistih, ki znajo našteti tekmovalce BB-ja in  Masterchef-a.

Povsem na kratko povzemam:

Primož Smrtnik je bil pošten podjetnik, ki je zapadel v dolgove zaradi plačilne nediscipline podjetij s katerimi je sodeloval. Tudi državna podjetja so mu dolžna velike vsote. In tudi ZZZS mu je dolžna približno 30.000€. Logična posledica vsega skupaj je, da je tudi sam postal dolžnik. ZZZS je dolžan manj kot oni njemu, približno 10.000€ manj.

Kljub temu, nima dodatnega zavarovanja, ki ga tako nujno potrebuje. G. Smrtnik ima namreč parkinsonovo bolezen, med drugim je zaradi vsega hudega, kar se mu je zgodilo, doživel tudi živčni zlom. Osnovno zavarovanje mu ne krije zdravljenja za Parkinsonovo bolezen, bolezen napreduje in država ne stori ničesar. Ministrstvo za zdravje se drži črke zakona, ki naj bi prepovedovala pobot. Ne različna pravna mnenja, na FURS ne qrac palac ne morejo zamajati trdnega stališča MZ, ZZZS in Gorana Klemenčiča, ki je šel celo tako daleč in bi plačilno nedisciplino med podjetji očitno rad pripisal Ministrstvu za kulturo.

Po drugi strani je nekdanji direktor podjetja (podjetje je šlo v stečaj), ki je g. Smrtniku ostalo dolžno, pristal v dobro plačani državni službi, povrhu vsega je še v nadzornem svetu Petrola. I nikomu ništa.

Bloger Don Marko M vse skupaj odlično zapiše, priporočam pa tudi ogled Tarča.

In mi? Kaj bomo storili mi?

Predvidevam, da nič. Tako kot vedno doslej. Žal.

Čeprav sta škarje in platno v naših rokah. Vsi, ampak vsi politiki, ki zadnjih 25 let uničujejo našo državo in s tem posledično nas, državljane, bi morali odstopiti oziroma biti odstavljeni. Z naše strani, s strani tistih, ki jih (iz)volimo.

Ne pomaga niti pisanje. Ker vem, da se ne bo nič spremenilo. Grem se raje učit.

In tako vsak od nas- nekateri učit, drugi pred tv in tisti, ki imajo srečo, delat. Riti pa ne dvignemo.

Verjamem, da bomo s pomočjo Zveze prijateljev mladine zbrali potreben denar za gospoda Smrtnika. Ampak on, kot sam pravi, on noče miloščine, hoče samo to kar mu pripada, kar je zaslužil s poštenim delom. In kaj bomo storili, ko bo na sporedu naslednji podoben “primer”? Dali bomo “miloščino” za začasno rešitev stiske, medtem ko bo elita še dalje srala po nas.

ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE
PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA

SKLIC: SI00 528 DRUŽINA SMRTNIK
IBAN: SI56 3300 0000 1303 865
BIC: HAABSI22

KODA: CHAR

KAVO PUSTILA, JAJCA PA VZELA

empty wallet

Že kakšno uro sedim na postelji, se skušam koncentrirati na učenje in pozabiti na moj dogodek danes v trgovini. Tudi glede tega zapisa sem bila precej v dvomih, potem sem si pa rekla, qrc gleda vse skupaj. Saj itak vsi vedo, da sem revna kot cerkvena miš, pa naj dam ven še to sramoto.

Grem zjutraj v trgovino, s šestimi euri gotovine in nekaj evri na kartici. V glavi nisem sproti računala (napaka!!!) in na blagajni sem jaz, trgovka in tistih petnajst obiskovalcev občutila posledice lastne neumnosti.

Plačam pol stvari z gotovino, vstavim blagajničarko in rečem, da bom ostalo polovico na kartico. Že ko sem zagledala cifro, sem vedela, da to pa ne bo šlo skozi. Ker devet evrov pa nimam gor. In se je začelo. Blagajničarka se je trudila, jaz sem vse bolj potna praznila vrečko, vrsta se je večala. Kakšnih pet minut smo vsi skupaj izgubili zaradi moje…česa? Nepazljivosti? Malomarnosti? Neumnosti? Požrešnosti? In v tej smeri naprej.

Blagajničarka je bila res prijazna. In kar dvakrat je na drugi konec trgovine poklicala kolegico, da odpre drugo blagajno, ker gospa nima denarja.

Nekajkrat sem se opravičila vsem skupaj, ne vem pa, komu je bilo bolj nerodno, meni ali vsem tistim ljudem v vrsti za mano.

In potem bi nekateri dodali, pa še piko je imela in nam s tem čas kradla. Jebite se vsi, ki vam je težko stati dlje v vrsti zato, ker nekateri uporabljamo piko. Na vsake toliko jo lahko unovčimo. Pa četudi samo enkrat na leto za pet evrov.

In jebite se vsi, ki ne razumete kako lahko nekateri še kar poslujemo z gotovino. Je pač tako, da nam ni vsem dan privilegij plastike.

Ne vem zakaj me je bilo sram in me še kar je. Ker če bi se to zgodilo komu drugemu, bi popolnoma razumela.

Moram si razdelat v glavi.

V vsej tisti zmedi na blagajni, sem pozabila kruh. Ampak nazaj pa ne grem.

UNIV.DIPL. FILOZOF

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Pri 42-ih sem se končno odločila končati faks. Ne prvič, močno upam pa da zadnjič, ker po letošnjem septembru ne bo več mogoče končati po starem programu. Samo še bolonjc ostane, za katerega pa vsi vemo kaj pomeni. Vsaj tisti, ki smo kdaj študirali, vemo kaj pomeni bolonjc.

Na kratko, bolonjc je ena velika bedarija.

Vsa  ta leta, ko sem sanjarila o tem, kako bo, ko bom diplomirala, sem imela v glavi točno izrisan scenarij. Preostanek izpitov in diplomo bom naredila “potihoma”, brez vednosti kogarkoli, sploh pa brez vednosti mojih treh mam. In potem bo žur sto ur.

Ne bo žur sto ur, to že vem, ker je žur sto ur predrag. Bo žur dvajset ur. Če bo…ko bo…

Sedaj, ko sem takorekoč prisiljena diplomirati do septembra, ko delam izpite, pišem seminarske in imam celo naslov diplomske naloge, poteka vse mimo začrtanega scenarija.

Vsi vejo vse. Tudi mame. No, vsaj dve od njih. Upam, da vsaj babico presenetim z nazivom in ji nekega običajnega popoldneva položim diplomsko nalogo v naročje.

Dvomim tudi, da mi sploh še kdo verjame. Ker kolikokrat sem že obljubila, se spravila k delu, bila resna v svojih namerah. Tudi do sebe bila resna in lažniva.

Je pa hec, vsaj pri meni, hoditi na faks pri teh letih. Vse je drugače. Faks je isti, z izjemo prenovljenih dvigal (še vedno je vsaj eden pokvarjen), le jaz sem drugačna.

Takrat, v dvajsetih, nisem hodila na predavanja, kaj šele na govorilne ure. Izpiti so bili tisti, ko je bila prisotnost nujna in takrat so me videli. In še takrat vsa zakompleksana (zakaj že???), sramežljiva, prestrašena in oh in sploh in groza.

Dandanes mi je prav lepo tam. Samozavestno korakam po stavbi, se srečujem s profesorji, pogovarjam sproščeno in mi ni mar, da po letih tam ne klapam.

Sem prepozno odrasla? Bi takšen stav mi pritikal v dvajsetih? Ker mnogim da in je. Je takrat, v mojem času in da dandanašnji.

Sedaj me nekateri tikajo in drugi vikajo. Sama študente kar tikam. Neki dan mi je jezik zašel in sem tudi profesorja otikala, ker je on mene. Sploh pa sva v letih tam tam.

Ne vem, mogoče je pa tudi nedokončanje faksa, ki bi ga morala končati že zdavnaj (po vseh družbenih standardih), za nekaj dobro. Ne samo za vse dobrodošle izkušnje, ki sem si jih pridobila v vseh teh letih na račun srednješolske izobrazbe, pač pa tudi zato, da vzljubim tisti pravokotnik na Aškerševi 2.

Da se vsaj enkrat v četrtem nadstropju počutim dobro in da sem vsaj enkrat jaz tam jaz.

ps: jao, koliko je ura….moram da ućim🙂

 

NEČIMRNOST JE GREH MENDA…

dinamit-eva-irgl-_b5

Vsak dan znova si rečem, da ob prvi kavi več ne bom gledala Odmevov za nazaj. Tako kot me raspizdijo naši politiki in gospodarstveniki, me zna samo še on. Ma kaj, še on me ne tako zelo. Ker vseeno je on dober človek, je človek, ki ga ljubim jaz, ga ljubi žena, in, očitno kar je najpomembneje, ni politik. Vsaj po poklicu ne.

Gledam danes Kopač-Mrakovo in si mislim, da mi je v bistvu simpatična. Ko jo gledam in poslušam, ji bi verjela. Celo rada bi jo imela, lahko za prijateljico. Ampak ko jo slišim…Ko slišim njen trud zase, za stranko, za (pre)vlado, za svoj prav in predvsem za svoj položaj, me vse mine.

Za položaj! Kako, koliko, nečimrn moraš biti, da preneseš in se greš vse obvezne in neobvezne prireditve, kazanja, okrogle in peterokrake mize, predstave takšne in drugačne, da vzdržiš? Da se ti da?! Ne biti stric ali teta iz ozadja, to ni dovolj! Biti v ospredju! Vedno na začetku, vsaj v drugi vrsti, če ne v prvi. Pesniti rime, menjavati  kravate, na vsake pol ure imeti besedo tudi tam in takrat, ko je ni potrebno imeti.

In Matjaž Han. Še meni ni povsem jasno, čemu mi je tudi on nekako simpatičen. Še potem, ko ga slišim reči, da so mu solze stopile v oči zaradi prepucavanja odvetnikov velenjskih dečkov, mu ne zamerim. Je pa s tem vseeno šel predaleč. Mogoče je v mladosti preveč Oprah gledal.

Ni mi pa nikoli sedla ministrica za zdravje-Kolarjeva (oprosti, draga prijateljica, vem, da delaš tam😉 ). Nikoli mi niso bile všeč takšne ženske-prepotentne, “pametne”, samozavestne, “stare”.  Pa saj ne, da bi bila ona stara po letih (in četudi), pač pa, kje je otrok v tebi, ženska?! In kje je možnost dialoga v tebi? Predvsem pa, kje je empatija? Empatije ne vidim v ministrici za zadravje! Ne v njenih očeh ne v tonu glasu ne v mimiki, nikjer. Ama baš ništa. Toga ženska. Intelektualka, brez čustvenega intelekta.

Mogoče je ravno empatija tista, ki jo vidim tako v Kopač Mrakovi, kljub njenim napakam ali/in naivnosti v postopku pri velenjskih dečkih, mogoče jo vidim v očeh Hana, mogoče celo v Pahorju.

O ja, Pahor… Položaj, navidezna moč, naslov. To be Somebody!

Ne vem kdo Pahorju piše govore, vem pa, da so ne samo osladni in slabi, temveč srednješolsko spisani. Kaj pa vem, mogoče nalašč ali na ukaz, glede na njegove reakcije na mlade miške.

Pri njemu gre za uresničitev nečimrnosti. Višek, ki ga lahko nekdo doseže v Sloveniji. Ne samo, da je gospod predsednik vedno in povsod, je tudi na vrhu lestvice najpopularnejših. Ker zgodovinska računica je logična-predsednik republike je vedno najbolj priljubljen. Ne glede na to kaj počne ali ne počne. Ne glede na to ali se vozi s falconom, se rokuje z romi ali pobira smeti.

Dotaknila sem se samo nekaterih. Tistih, ki so me danes zjutraj ali sedaj se dotaknili.

Ne bom pa več pisala o tistih, ki si zaslužijo prezir, predvsem pa ignoranco. Moj prvi zapis na blogu je bil za prezira vrednega človečnjaka, ki si ne zasluži misli, kaj šele moje besede. In še ta je bila preveč.